|
|
DITYLENCHUS DIPSACI (Kühn, 1857) Filipjev, 1936 MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI
Telo je po prepariranju (relaksaciji) skoraj ravno; lateralno polje s štirimi vrezninami (linijami); glava ni obročasta in se brez prehoda nadaljuje v telo; rep se pri obeh spolih koničasto končuje. RAZVOJNI KROG Ditylenchus dipsaci je migratorni endoparazit. Vsi razvojni stadiji, razen jajčeca, so sposobni parazitirati rastline. Četrtostopenjska ličinka je v razvoju omenjene ogorčice najpomembnejša, ker je v neugodnih življenjskih razmerah sposobna preiti v anabiozo in tako prenesti celo morebitno izsušitev življenjskega okolja. Oploditev, ki je za reprodukcijo obravnavanih organizmov nujna, izleganje jajčec in celoten razvoj ogorčic poteka v rastlinskem tkivu. Razvoj in trajanje celotnega življenjskega kroga je odvisen od temperature in od biološke rase D. dipsaci. Po nekaterih podatkih lahko začnejo samice izlegati jajčeca že pri temperaturah med 1°C in 5°C, optimalne temperature za izleganje jajčec pa so med 13 in 18°C. Izleganje se preneha pri temperaturi 36°C. Samice izležejo med 200 in 500 jajčec. Največja aktivnost in največja napadalna sposobnost (agresivnost) stebelnih ogorčic je med 10 in 20 °C. Po podatkih nekaterih avtorjev traja celoten razvoj obravnavanih ogorčic na čebuli pri temperaturah med 13 in 22°C od 17 do 23 dni. V rastlinskem tkivu gostiteljskih rastlin se lahko razvije več zaporednih generacij, razvoj pa je lahko prekinjen v četrtem larvalnem stadiju. V odmirajočem rastlinskem tkivu se ogorčice združujejo in ko se tkivo izsuši oblikujejo tako imenovano jeguljčino volno. Ličinke v predadultnem stadiju zelo rade zapustijo rastline, posebej še če le te propadajo in se sušijo. V tleh lahko preživijo tudi nekaj mesecev ali let brez prisotnosti gostiteljskih rastlin. Če se rastline sušijo počasi preidejo četrtostopenjske ličinke v anhidrobiozo in kot take preživijo zelo dolgo časa (znan je primer D. dipsaci - čebulna rasa, ki so jo oživeli po 27 letih popolne izsušitve. Stebelne ogorčice so zelo odporne tudi na nizke temperature. Nekaj tovrstnih ličink je po navedbah nekaterih avtorjev preživelo tudi 18 mesečno laboratorijsko izpostavitev temperaturi -150°C. Tudi talni tip je pomemben za obstojnost teh ogorčic. Populacija stebelnih ogorčic najbolje preživi v tleh bogatih z ilovico in naglo upade v peščenih tleh. POMEN Ditylenchus dipsaci, stebelna ogorčica je obligatni parazit, ki se prehranjuje na rastlinskem tkivu višjih rastlin in je ena najbolj škodljivih fitofagnih vrst. Napada preko 450 različnih gostiteljskih rastlin. Ob močnih napadih niso 60 - 80 odstotne izgube pridelka nič nenavadnega. Najpomembnejše gostiteljske rastline so: bob, česen, lucerna, koruza, oves, čebula, grah, krompir, rž, jagode, sladkorna pesa, tobak, detelja, tulipani, por, hijacinte, narcise, napadene pa so lahko tudi: zelena, nageljni, repica, peteršilj, sončnice, pšenica, leča in številne samonikle vrste. GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST Stebelna ogorčica je razprostranjena širom po svetu, še posebej v zmernem pasu. O njeni zastopanosti so poročali iz večine evropskih držav, vključno iz Rusije in drugih delov nekdanje Sovjetske zveze, kjer predstavlja nevarnega škodljivca sladkorne pese, čebule, rži, ovsa, koruze, jagod, lucerne, rdeče detelje in številnih drugih poljščin, vrtnin in okrasnih rastlin (čebulnic, kot so narcise, hijacinte in tulipani). V državah mediteranskega bazena, vključno s severno afriškimi državami je znana predvsem kot škodljivec fižola in čebule, v severni Ameriki kot škodljivec lucerne in rdeče detelje, v južnejših, toplejših območjih sveta (Centralna in južna Amerika, južna Afrika, Avstralija, Iran, Indija) pa kot škodljivec lucerne, česna in čebule. Omenjeno ogorčico poznajo tudi na Novi Zelandiji, Japonskem, Havajih in številnih drugih državah. ŠKODA Stebelne ogorčice napadajo različne dele višjih rastlin. Pri večini gostiteljskih rastlin se prehranjujejo s parenhimatskim tkivom bilk, najdemo pa jih tudi v listih, popkih, rizomih in stolonih, včasih pa tudi v rastlinskem tkivu koreninja. Obravnavana ogorčica največkrat povzroča propadanje osrednjih lamel celic, tako da le te propadajo, tkivo nabrekne, postane gobasto, velikokrat pa se na napadenih organih oblikujejo razne votline. Napadene rastline venejo, so iznakažene in končno lahko tudi propadejo. Bilke napadenih rastlin so ponavadi nabrekle, internodiji so krajši, na napadenih mestih pa lahko nastanejo različne deformacije, bradavičaste tvorbe, razbarvanja in lokalne poškodbe. Listi so manjši, iznakaženi in razbarvani ter skupaj z iznakaženimi stebli tvorijo v primerjavi z normalnimi rastlinami morfološko popolnoma drugačno obliko rastlin. Na listih se lahko oblikujejo tudi različne bradavice in nekroze. D. dipsaci se lahko pojavlja tudi kot prenašalka nekaterih patogenih bakterij in gliv. (npr. Corynebacterium insidiosum v zdrave rastline lucerne). Ekonomski prag škodljivosti obravnavane ogorčice je zelo nizek, saj lahko že deset osebkov / 500 g tal povzroči resne škode na čebuli, korenčku, sladkorni pesi, rži in drugih gojenih rastlinah. ZATIRANJE Potrebno je preprečevati širjenje stebelne ogorčice s semenom, čebulicami, rizomi, česnovimi stroki, ali s kakršnimkoli drugim napadenim sadilnim materialom, kakor tudi s senom, slamo ali drugimi odpadnimi rastlinskimi snovmi, ki izvirajo iz napadenih rastlin. Kolobarjenje oziroma saditev ali setev negostiteljskih rastlin 3 - 4 leta, skupaj z intenzivnim zatiranjem plevelov, morebitnih gostiteljev obravnavanih ogorčic, lahko močno zmanjša populacijo D. dipsaci. Uspešno je tudi potapljanje sadilnega materiala v toplo vodo, ki ga lahko včasih kombiniramo tudi z uporabo primernih nematocidov. Tovrstna metoda, ki se večkrat uporablja za razkuževanje čebulic okrasnih rastlin v mirujočem stanju, čebule in česna sicer močno zmanjša populacijo stebelnih ogorčic, vendar je popoln uspeh skoraj izključen. Leta 1961 je Wood objavil naslednji način potapljanja čebulic tulipanov v toplo vodo: takoj ko zunanji luskolisti čebulic začnejo rjaveti čebulice izkopljemo in jih uskladiščimo za 2 do 3 tedne na temperaturi približno 27°C. Po tem času čebulice očistimo in jih za eno uro in pol potopimo v vodo s temperaturo 43,3°C nato pa jih do saditve skladiščimo pri temperaturi17°C. Najbolj učinkovita in tudi gospodarna je vsekakor saditev ali setev odpornih kultivarjev gojenih rastlin. Selekcija na tovrstno odpornost je že bila opravljena pri lucerni, rdeči in beli detelji, ovsu, rži in drugih rastlinah, o razlikah v občutljivosti posameznih kultivarjev do D. dipsaci pa so poročali tudi na koruzi, fižolu, čebuli in česnu. Učinkovita, a neekonomična je tudi uporaba nematocidov (tretiranje semena, aplikacija v vrste ob sadike, inkorporacija v tla). Kjer je možno, je zelo učinkovito tudi eno mesečno poplavljanje obdelovalne površine, številni strokovnjaki pa stavijo tudi na biološko varstvo rastlin, oziroma natančneje na glivo Hirsutella rhossiliensis.
Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije |
||
|
|||
